Prospektivna randomizirana kontrolirana raziskava brez zaslepitve je potekala v 16 evropskih državah, je zapisano v prvi januarski številki revije Lancet (Lancet 2010; 375: 31-40). Vanjo je bilo zajetih 110 bolnikov, pri katerih je bila zaradi dokumentirane klinično stabilne prekatne tahikardije (brez zastoja srca ali sinkope, sistolični krvni tlak med aritmijo vsaj 90 mm Hg) umestna vsaditev kardioverterja-defibrilatorja. Vsi bolniki so imeli koronarno bolezen srca in zmanjšan iztisni delež levega prekata, pred vstopom v raziskavo so vsi utrpeli srčni infarkt. Po naključnostnem izboru so jih razporedili v 2 približno enaki skupini: bolnikom iz ene skupine so hkrati z vsaditvijo kardioverterja-defibrilatorja opravili še katetersko ablacijo, bolnikom iz druge, kontrolne skupine pa so samo vsadili napravo.

V končno analizo so zajeli podatke za 107 bolnikov, ki so jih sledili povprečno 22,5 ± 9,0 mesecev. Srednji čas do prvega ponovnega pojava prekatne tahikardije ali fibrilacije prekatov je bil v skupini z ablacijo pomenljivo daljši kot v kontrolni skupini (18,6 mesecev proti 5,9 mesecev). Ocenjeno 2-letno preživetje brez prekatne tahikardije ali fibrilacije prekatov je bilo 47 % v skupini z ablacijo in 29 % v kontrolni skupini (razmerje tveganj 0,61; 95 % razpon zaupanja 0,37-0,99). Pri 2 bolnikih so morali zaradi zapletov (prehoden dvig ST-spojnice oziroma prehoden možganskožilni ishemični dogodek z afazijo) ablacijo prekiniti. Do zapletov, povezanih s kardioverterjem-defibrilatorjem, ki so zahtevali kirurški poseg, je prišlo pri 4 bolnikih iz skupine z ablacijo in 9 bolnikih iz kontrolne skupine. (Vir: www.jupsline.net)