S poizvedbami po elektronskih bibliografskih zbirkah in drugih virih so raziskovalci zbrali podatke o raziskavah, v katerih so poročali o povezavi med koncentracijo natriuretičnega peptida tipa B (BNP) ali njegovega N-končnega propeptida (NT-proBNP) in pojavnostjo usodnega ali neusodnega srčnega infarkta, možganske kapi, prehodnega ishemičnega napada in srčnega popuščanja. Merilom za vključitev v metaanalizo, ki so vključevala tudi sledenje vsaj 1 leto, je ustrezalo 40 raziskav s skupaj 87.474 preiskovanci, ki so bili izbrani bodisi iz celotne populacije bodisi glede na večjo ogroženost zaradi dejavnikov tveganja ali obstoječo srčno-žilno bolezen.

V povprečno približno 5 letih sledenja je bilo zabeleženih skupaj 10.625 opazovanih srčno-žilnih dogodkov. Statistična analiza, v kateri so izločili vpliv poglavitnih srčno-žilnih dejavnikov tveganja, je pokazala, da je bilo tveganje za pojav katerega teh dogodkov v tretjini z največjimi vrednostmi, skoraj 3-krat večje kot v tretjini z najmanjšimi vrednostmi koncentracije natriuretičnega peptida (relativno tveganje 2,82; 95 % razpon zaupanja 2,40-3,33). Enaka analiza, ki so jo omejili na 6 raziskav z vsaj 250 opazovanimi dogodki (kar naj bi po prepričanju raziskovalcev zmanjšalo vpliv pristranskosti pri beleženju opazovanih dogodkov iz manjših raziskav), je razkrila podobno razmerje med skrajnima tretjinama po vrednosti koncentracije natriuretičnega peptida razslojenih preiskovancev (relativno tveganje 1,94; 95 % razpon zaupanja 1,57-2,39). Napovedna vrednost BNP in NT-proBNP je bila podobna, izhodiščna stopnja srčno-žilne ogroženosti nanjo ni imela vpliva. Vključitev koncentracije natriuretičnega peptida v izračun srčno-žilne ogroženosti na podlagi poglavitnih dejavnikov tveganja je zmerno izboljšala prepoznavanje ogroženih posameznikov. (Vir: www.jupsline.net)