| Metaanaliza, katere (za mnoge sporni) rezultati so bili objavljeni leta 2007 v reviji The New England Journal of Medicine (N Engl J Med 2007; 356: 2457-71), je vzbudila skrb, da bi utegnilo zdravljenje z rosiglitazonom povečati tveganje za srčni infarkt. Drugi avtorji v dodatnih metaanalizah tega povečanja tveganja niso potrdili, prav taka pa je bila tudi ugotovitev raziskovalne skupine, ki je izpeljala raziskavo RECORD (Rosiglitazone Evaluated for Cardiac Outcomes and Regulation of glycaemia in Diabetes). Dr. John McMurray z Univerze v Glasgowu (Škotska), ki je v njihovem imenu predstavil rezultate naknadne analize pojavnosti koronarnih dogodkov v tej raziskavi na kongresu Evropskega kardiološkega združenja ESC 2009, je povedal, da analize niso zaznale presežnega tveganja za srčni infarkt ali presežne umrljivosti po prvem srčnem infarktu. Kongres je potekal letos od 29. avgusta do 2. septembra v Barceloni.
Raziskava RECORD je zajela nekaj manj kot 4.500 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so imeli indeks telesne mase več kot 25 kg/m² in ob zdravljenju s sulfonilureo ali metforminom delež glikiranega hemoglobina A1c v razponu 7,0-9,0 %. Bolnike so po naključnostnem izboru razporedili v skupini, ki sta ob nadaljevanju zdravljenja z metforminom prejemali še bodisi rosiglitazon bodisi sulfonilureo, in v skupini, ki sta ob nadaljevanju zdravljenja s sulfonilureo prejemali še bodisi rosiglitazon bodisi metformin. Skupine so imele podobne izhodiščne demografske in klinične značilnosti. Povprečno trajanje sledenja je bilo 5,5 let.
Rezultati, je poudaril dr. McMurray, so pokazali, da med skupinama, ki sta prejemali rosiglitazon in metformin ali sulfonilureo oziroma metformin in sulfonilureo, ni bilo statistično pomenljive razlike v skupni pojavnosti prvega usodnega ali neusodnega srčnega infarkta (razmerje tveganj 1,14; 95 % razpon zaupanja 0,80-1,63), pojavnosti prvega akutnega koronarnega sindroma (1,06; 0,78-1,40) ali skupni pojavnosti prvih akutnega koronarnega sindroma, drugih oblik angine pektoris in koronarnega revaskularizacijskega posega (0,99; 0,78-1,27). Rezultati so bili podobni tudi če so upoštevali skupno število vseh dogodkov. Zaradi akutnega srčnega infarkta je umrlo 7 bolnikov, ki so prejemali rosiglitazon in metformin ali sulfonilureo, in 10 bolnikov, ki so prejemali metformin in sulfonilureo; zabeležili so tudi 8 oziroma 12 primerov nenadne smrti.
Vabljeni razpravljavec dr. Bernard Charbonnel iz Univerzitetne bolnišnice v Nantesu (Francija), je menil, da povečanja pojavnosti srčnega infarkta ob zdravljenju z rosiglitazonom ni mogoče zanesljivo potrditi ali ovreči, vsekakor pa pojav srčnega infarkta ob zdravljenju s tem zdravilom ni povezan s presežno umrljivostjo. Dobri novici iz predstavljene analize sta, da so bili zaključki metaanalize iz leta 2007 napačni, saj rosiglitazon ne poveča obolevnosti in umrljivosti zaradi srčno-žilnih bolezni v primerjavi s standardnimi zdravili za uravnavanje presnove glukoze, in da je tudi ob obstoju povečanega tveganja za srčni infarkt le-to majhno in ne poveča umrljivosti. Slaba novica pa je po njegovem, da če rosiglitazon ni slabši, pa tudi ni boljši od standardnega zdravljenja, kar je v nasprotju s pričakovanji glede na rezultate predkliničnih raziskav in raziskav s posrednimi kazalci izidov. (Vir: www.jupsline.net)
Izvlečki znanstvenega programa Evropskega kardiološkega kongresa ESC 2009 so v celoti prosto dostopni na spletni strani http://spo.escardio.org/Welcome.aspx?eevtid=33. Prispevek z naslovom Effect of rosiglitazone on coronary events in the RECORD study je bil s predavanjem predstavljen 31. avgusta 2009.
|
